Rojen 30.6.1885 – umrl 25.9.1958

V mladih letih je Viktor zavračal klasično izobraževanje in se je raje podal v gozd, kjer je predvsem pri opazovanju gibanja vode prišel do revolucionarnih spoznanj.

Prvi večji uspeh je doživel leta 1922, ko je z neobičajno konstruiranimi vodnimi drčami poskrbel za izjemno učinkovito spravilo lesa z višje ležečih gozdov v dolino. Za svoj dosežek je prejel razpisano nagrado – in seveda zavistne poglede s strani klasično izobraženih inženirjev. Vodne drče so kar nekaj let učinkovito delovale na področju Avstrije, Bavarske in Jugoslavije, Viktor pa je razočaran ugotovil, da se je njegov izum izrodil v goloseke in popolno degradacijo naravnega okolja.

V letih 1928-1935 se je veliko ukvarjal z razvojem naprave za izdelovanje žive vode oziroma vode z izboljšano strukturo in vsemi potrebnimi minerali. Njegova teorija je bila, da je za življenje in zdravje najboljša izvirska voda, ki sama od sebe priteče na plano v neokrnjeni naravi. Zaradi človeških posegov se je zmanjševalo število neokrnjenih izvirov, dodatno se je struktura vode uničevala zaradi nenaravnega gibanja le-te skozi ravne cevi iz umetnih materialov. Prva izdelana naprava je bila sicer okorna, vendar je utrdila Schaubergerjev sloves »vodnega čarovnika«, ki si ga je pridobil z vodnimi drčami.

Schauberger se je ukvarjal tudi s saniranjem vodotokov - na podlagi njegovih spoznanj so v zadnjem času v Avstriji uspešno uredili nekaj rek, kjer je voda delovala destruktivno.

Njegovo nadaljnje raziskovanje je vedno bolj prehajalo na področje energije - tipična predstavnika takšne energije v naravi sta vodni ali zračni vrtinec. Postavil je tudi teorijo implozije.

Po letu 1945 je želel čim bolj pomagati pri zdravljenju Zemlje in obnovi Narave. Iz tega obdobja izhajajo njegovi izumi, kot so bakreno orodje ter poseben plug, ki energetizira zemljo.

Leta 1958 ga je investicijski sklad zvabil v ZDA. Viktor je v tem videl možnost razvoja svojega necentraliziranega in naravi prijaznega pridobivanja energije s pomočjo implozije, vendar je sčasoma ugotovil, da nameni investitorjev niso bili pošteni. Prisiljen se je bil odpovedati vsej dokumentaciji in prototipom, da se je lahko vrnil v domovino, kjer je kmalu po vrnitvi umrl.

Po očetovi raziskovalni poti je stopal tudi njegov sin Walter, ki je v Bad Ischlu v Avstriji postavil Inštitut PKS. Za Inštitut, vreden ogleda, sedaj skrbi Walterjev sin Joerg.