Živa voda iz Flaške temelji na spoznanjih ljudi, ki so se z vodo intenzivno ukvarjali. Inovativnost Flaške je združevanje že znanih tehnologij. Spomin vode je znanstveno dejstvo. Na enakem principu deluje tudi homeopatija, čeprav pri njej do rezultata pridemo na drugačen način, kar si lahko preberemo na podstrani kvantno polje vode.

 

* Tehnologija programiranja silicija (skrajšano: TPS)  je bila razvita v podjetju 4 Vivus. Tehnologija temelji  na podlagi  kumulativnega znanja znanstvenih pionirjev kot so Samuel Hahnemann, Wilhelm Reich, Viktor Schauberger, Masaru Emoto in drugi. TPS izkorišča osnovne principe iz področja homeopatije in kvantne fizike.

 

Za vse, ki bi želeli bolje razumeti prenos informacij in posledično koncept žive vode, priporočamo branje članka Ultravisoka redčenja in njihove virtualne strukture.

 

 

ŽIVA VODA

 

Živa voda je besedna zveza, ki pritegne pozornost. Točne definicije o živi vodi ni in je tudi ne more biti, saj se voda od vode lahko močno razlikuje. Za vodo iz Flaške smo ugotovili naslednje lastnosti:

 

- genotoksičnost vode je nižja (Allium test Flaške)

- energetsko polje vode je močnejše (fotografiranje z GDV kamero)

- vodni klastri (skupki) so manjši in organizirani v heksagonalno obliko (fotografije vodnih kristalov)

 

Posledica spremenjene strukture vode je mehkejši okus vode, zaradi česar vode popijemo več. Vodo pijejo tudi tisti, ki imajo sicer s pitjem vode težave oziroma jo sploh ne pijejo. Obenem je vseeno ali v živo vodo "verjamemo" ali "ne verjamemo". Flaška deluje.

 

 

PRETEKLOST IN SEDANJOST ŽIVE VODE

 

Z vodo in njenimi posebnimi lastnostmi se je ukvarjala vrsta znanih ljudi, zato je prav, da jih na tem mestu omenimo.

 

Leonardo da Vinci (1452-1519)

 

V rekah je voda, ki se je dotakneš,

zadnja od tistega, kar je šlo mimo,

in prva od tistega, kar prihaja;

prav tako je s sedanjostjo.

 

Leonardo je vodo razumel kot polno paradoksov, pa tudi kot kri našega planeta. Delček njegove genialnosti si lahko preberemo na Wikipedia/sl. Zanimiv je tudi film "Mož, ki je hotel vedeti."

 

 

Dr. Samuel Hahnemann (1755-1843)

Nemški zdravnik je utemeljitelj homeopatije.Ugotovil je, da snovi, ki pri zdravih ljudih povzročijo niz določenih simptomov, lahko pozdravijo bolezni, ki jih spremljajo enaki siptomi. Nov pristop zdravljenja po načelu "podobno zdravi podobno" je poimenoval homeopatija. Pri sistematičnem raziskovanju je ugotovil, da farmakološke snovi v visokih koncentracijah delujejo toksično, zato jih je začel redčiti. Ugotovil je, da so raztopine, ki jih je močno stresal in premišljeno redčil (potenciranje) še vedno aktivne. Tako lahko v vodi ostane zapisana informacija o zdravilu, čeprav z večkratnim redčenjem samo zdravilo sploh ni več prisotno.

 

 

   Z vodo se je intenzivno ukvarjal Viktor Schauberger (1885-1958) iz Avstrije. Bil je gozdar in je pri svojem delu preko narave prišel do izjemnih spoznanj, zato lahko o njem govorimo tudi kot o naravovarstveniku, filozofu in izumitelju. Olaf Alexanddersson je o njem napisal odlično knjigo »Living water«, ki je žal na voljo le v angleškem jeziku. Njegovo delo je preobširno, da bi ga v celoti opisovali, zato priporočamo branje knjige. Omeniti pa moramo, da je že leta 1930 razvil »aparat za izdelovanje žive vode«. Znan je po svoji izjavi »Voda je živi organizem!«

 

Dr. Wilhelm Reich (1897-1957) iz Nemčije je pri svojem raziskovalnem delu (najprej v Nemčiji, nato v Skandinaviji, v času II. sv. vojne in po njej pa v ZDA) odkril orgonsko energijo. Ta energija (življenska energija, od, prana, chi...) je prisotna povsod okoli nas. Z orgonskim topom jo lahko usmerjamo v določeno smer in prav s pomočjo takšnega topa iz navadne steklenice nastane Flaška - programirana steklenica za vodo.

 

Od leta 1970 naprej se je z revitalizacijo vode začel ukvarjati Johann Grander, tudi Avstrijec. Njegovi sistemi za revitalizacijo vode so danes razširjeni po celem svetu pod blagovno znamko Grander.

 

V Sloveniji je na področju izboljševanja vode najbolj poznan Vili Poznik iz Celja z informiranimi kozarci, v katerih nastane živa voda.

 

 

Pri opisovanju tega področja ne smemo izpustiti pionirskega dela na področju fotografije vode, katerega je opravil dr. Masaru Emoto. V svoji knjigi Sporočilo vode (tudi v slovenščini pri založbi Sanje) s fotografijami nazorno prikaže tako spomin vode, kot tudi dejstvo, da tudi dve vodi nista enaki.

V uvodu knjige je Janko Jamšek zapisal:

 

»Voda je najboljši medij za prenos informacij, kar jih sploh obstaja. Brez nje fizično življenje na Zemlji ne bi bilo mogoče. Njene lastnosti spadajo na področje fizike (enegije, informacije, frekvence, spomin …) in ne kemije. Voda je veliko več kot le H20. Ker sta vodik in kisik zelo lahka atoma, je tudi molekula H20 zelo lahka in bi voda pri normalni temperaturi moral biti v plinastem stanju, njeno vrelišče pa veliko nižje. Da ni tako, je vzrok dejstvo, da je molekula vode dipol, kar pomeni, da ima en pozitivni in en negativni pol, ki se med seboj privlačita. Molekule se zato povezujejo prek tako imenovanih vodikovih mostičkov v verige molekul višjega reda, makromolekule, ki jih imenujemo klastri. Te verige molekul so dovolj velike, da ima voda lahko lastnosti, ki jih poznamo. Pri normalni temperaturi okolja to ustreza približno 300 do 400 posameznim molekulam, pri nižjih temperaturah pa so verige daljše.

Vsa skrivnost spomina vode je v strukturi teh klastrov. Obstaja neskončno možnih kombinacij medsebojnih povezav, vsaka geometrijska struktura pa skriva v sebi določeno energijsko informacijo. Tako je voda nosilec skoraj neskončnega števila informacij, kar nam potrjujejo kristali snežink, saj vemo, da med milijardami snežink dve nista enaki. Lahko bi rekli, da so klastri nosilci informacijske kode, podobno kot DNK v človeškem telesu.«

 

O živi vodi v prispevku Studia 12 spregovori tudi prof. dr. Peter Bukovec iz Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Pogled na vodo iz novega zornega kota nam omogoča tudi sodobna tehnologija, zato priporočamo ogled spodnjega filma.