Vodo kot življenjsko pomembno snov lahko postavimo ob bok zraku. Brez enega ali drugega bi se večina življenja na planetu Zemlja hitro končala. Kljub temu pa med obema obstaja razlika, ki jo je s svojo 'ureditvijo' sveta določil človek. Zrak nam je dostopen na vsakem koraku in je brezplačen. Dihamo ga kjerkoli in kadarkoli (pravzaprav vedno) hočemo. Kar je seveda logično – kako bi sploh lahko bilo drugače? Po drugi strani vodo plačujemo. Kar je do neke mere tudi logično, saj je velika rast prebivalstva in urbanizacija zahtevala postavitev primerne infrastrukture za dobavo in/ali čiščenje vode. Vode pač ne moremo zajeti na vsakem koraku in celotno tehnologijo dobave je potrebno plačati. Ta strošek je lahko neposreden (plačilo računa) ali posreden (davki, dajatve), na vsak način pa smo vajeni, da je simboličen in dejansko pokriva le stroške dobave. Toda prav to neizbežno plačevanje za dobavo neoporečne vode je v ambicioznem neoliberalnem človeku sprožilo idejo – zakaj ne bi voda ustvarjala dobička?

Privatizacija vodnih virov postaja z rastjo prebivalstva, večanjem urbanih območij, političnimi nemiri in ekstremnimi naravnimi pojavi vse bolj aktualna tema. Pitna voda v našem delu sveta zaenkrat še ne predstavlja problema. Čeprav je nizka cen lahko problematična predvsem s stališča spoštovanja pitne vode in varčevanja z njo (žal je cenovni faktor postal najpomembnejši dejavnik odnosa do neke dobrine), pa po drugi strani višanje cene vedno ogrozi najranljivejše predstavnike revnih slojev. Kot je v intervjuju za CNN povedala Maude Barlow, ustanoviteljica projekta Blue Water: ''Kadarkoli vodo povežemo z motivom kot je dobiček, bo določeno število ljudi umrlo.'' In verjetno se lahko vsi strinjamo, da pojma privatizacija in želja po dobičku hodita z roko v roki.

Argumenti za oziroma proti privatizaciji vodnih virov so različni. Zagovorniki navajajo, da privatizacija omogoča hitro zagotovitev pitne vode večini prebivalstva, saj tak model omogoča (oziroma motivira) velika vlaganja. Po drugi strani nasprotniki trdijo, da to ni res in večina privatizacijskih shem ni nič učinkovitejših od javnih. Glavni problem so visoke cene vode ali priključkov na vodovod privatnih ponudnikov, ki  jih zaradi svojega pogosto monopolnega statusa lahko poljubno zvišujejo. Prav zato je potrebno opozoriti na t.i. zagotavljanje pitne vode, ki ga kot argument uporabljajo zagovorniki. Tu gre največkrat za geografsko pokritost in ne dejansko oskrbo prebivalcev. Ker so cene priključka za najrevnejše pogosto previsoke, je veliko ljudi brez te življenjsko pomembne tekočine. Pogosto kljub temu, da jim morda cevi vodovoda ležijo pod nogami. Tak primer je dobro opisan v dokumentarnem filmu A World Without Water. Privatizacijo vodnih virov spodbujata tudi Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, kar pogosto še okrepi razmišljanja o zaroti. Če vsem zgoraj naštetim problemom dodamo še dejstvo, da se večina privatizacijskih shem uvaja v okoljih z visoko stopnjo korupcije, je recept za katastrofo popoln.

Izkoriščanje vodnih virov za ustvarjanje dobička na račun dobave vode iz vodovoda pa je le ena plat problema. Druga, še bolj sporna, leži v izkoriščanju virov, ki so pogosto preobremenjeni, za namene proizvodnje ustekleničene vode ali osvežilnih pijač. Tako prihaja do absurdnih primerov, ko lokalno prebivalstvo nima dostopa do vode, medtem pa polnilnice pijač delujejo s polno paro.

Voda ne sme biti predmet dobička ampak mora biti na razpolago vsem ljudem na zemlji. Nenazadnje je odrekanje pitne in sanitarne vode obsodba na smrt. Po drugi strani moramo uporabniki spremeniti odnos do vode, drastično zmanjšati njeno porabo, iskati in implementirati načine za optimalen izkoristek ter sisteme za zajem deževnice, recikliranje odpadnih voda ipd.

Ljudje se vse pogosteje povezujejo v gibanja, ki pozivajo k zgoraj omenjenim spremembam, kot je npr. gibanje Article 31.